Deževen dan, neznanec in ljubezenska zgodba, ki si jo boste zapomnili

Dež je neutrudno padal, zavijajoč mesto v megleno sivino s srebrnimi odsevi. Emma si je tesneje ovila plašč okoli telesa in si očitala, da je pozabila dežnik. Ko je hitela v majhno kavarno, da bi našla zavetje, se je skoraj zaletela v moškega, ki je stal pri vhodu.

 

“Oprostite,” je zamomljala, stresajoč s sebe mraz.

 

“Nič hudega,” ji je odvrnil z nasmehom. “Zdi se, da bi vam prav prišla malo topline.”

 

Ponudil ji je sedež pri svoji mizi – edini ob oknu. Čeprav nekoliko zadržana, je sprejela njegovo ponudbo in bila kmalu hvaležna za vročo kavo, ki jo je naročil zanjo, še preden je uspela ugovarjati.

 

Pogovarjala sta se – o knjigah, izgubljenih sanjah in naključjih, ki jih prinašajo deževni dnevi. Ure so minevale neopazno, dež pa je počasi ponehal.

 

“Morala bi iti,” je tiho rekla.

 

“Morda se srečava znova – na kakšen drug deževen dan?” jo je vprašal z iskrico v očeh.

 

Emma je za hip omahovala, nato pa na prtiček zapisala svojo številko.

 

Leta kasneje sta svojim otrokom pripovedovala, kako ju je združila nevihta. Kajti včasih prava ljubezen ne izvira iz velikih gest, temveč iz deljene mize, skodelice tople kave in neznanca, ki postane nepozaben.